Redarjeva poročila

Po  le dveh urah in pol trajajočem spancu, si vse prej kot dobre volje, če ti ne pustijo spati. Še napol v snu, bi naredil vse, da bi lahko nadaljeval svoj počitek. Ampak dobesedno vse, vsaj pri nadlogi, ki me je danes ustrahovala.

Madona, bi jo nalimal na kakšen časopis…

To pa je nadloga, ki ji ni mogoče reči drugače in je kriva za vse jutranje gorje. Ja, njena sorodnica, ki se je spravila name, ni v več  tako dobri fizični kondiciji!

Sem že malo pozabil, kako je, ko naletiš na konico prometa v prestolnici! No, za osvežitev spomina, mi je današnji dan pobral želje za nadaljnje nekajletno obdobje, da bi si ob takšnem spominu delal skomine.

Ko se zabije, se zabije in če imaš srečo, da naletiš še na kakšen trk in pregrete strasti ob razbitem steklu in zviti pločevini, si res deležen sreče?

Ja, po kakšni uri, pa sem se res prebil do tiste ceste, kamor sem bil namenjen! Verjetno je celo kdo mnenja, da še hitro?

In sem med potjo proti domu potem premleval, ko porabim recimo maksimalno 30 minut za določeno relacijo od enega konca mesta, pa do drugega, mi zlezejo usta prav do ušes in si mislim:“še dobro, da sem tam kjer sem!“

Ostale sem gotovo s tem navedel na misel, da sem celo nekje na vasi? Navsezadnje so vsa mesta vasi, saj ‘kmetov’ je povsod dovolj, če sodim po sebi, ‘vasi’ pa se razlikujejo le po velikosti, prostransoti in pozidani infrastrukturi. Pa da ne pozabim na plehovje, ki se premika po asfaltnih stezicah!

Ob takšne pogledu na kaos spočet po vele-prestolnicah in mestih, kjer je populacija številčnejša, kot recimo v Vietnamu, lahko pri nas le sanjamo, navsezadnje oddahnemo in nasmejimo.

Vedno je nekje nekdo, ki je, ki ima, ki doživi, ki prenese, ki pridela, ki uniči…VEČ

Veliko je ugibanja te dni, ko so aretirali Radovana Karadžiča, kdo je bila spremljevalka, ki ga je večkrat spremljala in se z njim javno držala za roko, kar bi neposredno namiguje na intimno vezo.

Mislim, da kaj dost nebi bilo koristi od tega, če bi izvedeli kdo je, saj pomembno je le to, da je Dragan Dabič, v katerega se je R.K. preimenoval zadnjih 12,13 let, za zapahi in bo pravici zadoščeno!

Kdo pa bo bogatejši za tistih preko 6 milionov $, pa je še ostaja uganka, kot je ta še vedno glede prejemnika nagrade dobljene za aretacijo Slobodna Miloševiča!

slika 1                                slika 2

Morda, pa bo to prav to nežno bitje, ki ga je držalo za roko? Kod bi vedel? Vemo le to, da denar zna narediti čudeže. Kako so ti veliki, pa odločamo mi ljudje.

Mislim, da bi se pravi strokovnjaki, lahko v veliki meri strinjali z mano, če bi osebo s slike 1, postarali za 6-7 let, morebiti res izgledala, kot oseba na sliki 2, ki je pristan podoba Radovanove  zadajšnje spremljevalke?

Če bi to držalo, potem ni dvoma, kdo bi to bil!

V Angliji se je končalo nenavadno svetovno prvenstvo v polžjih dirkah. Zelo neznano področje, a je bilo to že 27. svetovno prvenstvo. Sodelovalo je več kot 170 polžev.

Georgie Brown(13) iz Norfolka je lastnik polža zamagovalca imenovanega Heikki Kovalainen. Ta je bil žal prešibek, da bi podrl svetovni rekord, ki znaša dve minuti in 9 sekund (33cm razdalje). Je pa ciljno črto prečkal po treh minutah in dveh sekundah.

Stotinke so zanemarjene:)!

Mati Georgie-ja, Poly Brown je dejala, da so pred tekmo pobrali nekaj polžev med mnogimi v vrtu in odhiteli na tekmo.

Za nekater polže celo obstajajo osebni trenerji. Kljub nenavadnosti športa, pa menda obstaja kar precejšnje zanimanje sponzorjev. (Vir: Telegraph)

Si  kar težko predstavljam nevarnosti tega adrenalinskega športa? Še dobro, da je proga ravna.

Štajerski simbol, mega zvezda iz ‘tote’ dežele, ki dviga ponos slovenskemu petju in daje pravi pečat zvezdništvu, po njegovih nedavnih izjavah, ni niti pozabil omeniti, da se je povečala tarifa za njegov polurni nastop na borih 1000€.

‘Jaz sem eden tistih, ki si zasluži pravo ceno za svoj nastop!’

Ob tem me daje le ena dilema?

Kdo mu je predlagal takšno prebrisano potezo, da se bo počasi, a zelo prebrisano izognil pevskim nastopom? Resnici na ljubo je že sedaj super mega zvezda v tem izogibanju nastopom! Zaradi svoje kariere, pevske zagate, tone vse globlje ali bo pri tem, potegnil za sabo tudi tiste, ki so mu pomagali do te neslavne kariere?

Ker odhaja na dopust na Hrvaško-Korčulo s soprogo Majo, bi se človek ustrašil, da se zavoljo svojih vrlin ne vrne več?

Kaj lahko, da ga potegne pod svoje okrilje Tomislav Petrovič, ker mu morda Severina ne izpolnjuje vseh norm, a takšni so vedno željni novih obrazov in izzivov:) Muro, pa je pravi izziv!

Biserov se ne da odreči zlahka? Pravzaprav, bi lahko namesto prestižne besedne pripone biseri, uporabljal kar besedo Murko.

Staro: Biseri v očeh

Novo: Murko v očeh

P.S.

Zaradi poslovnih obveznosti, Damjana aparat težko ujame, pa se nastavi le soproga Maja M.

Opažam, da delo z blogom zahteva kar nekaj veščin. Kar nekaj časa potrebuješ, da se navadiš Wordpressovega sistema, ki se mi od ostalih oblik, ki sem jih uporabljal doslej, zdi precej drugačen. Predhodno sem ogromno časa porabil zavoljo teh reči, a sem se raje odločil povprašati, prihranjen čas pa porabiti kako drugače.

Kako ‘hudiča’ naj dodam video v prispevek, ko pa se mučim že več kot eno uro in mi ne uspe?

Niti najmanj ne zavidam laikom, ki so začeli popolnoma brez osnov, kaj šele tistim, ki se bodo tega lotili in podali na podobno pot!

Določeni zapisi so brez vrednosti, če njih namen ni izpolnjen po pričakovanju pisca. Tale predhodni Odloči lahko le fotofiniš je že eden takšnih.

Spoštovani blogarji razkrijte mi skrivnosti in prikrajšajte mi čas, da bo zapis dobil svojo dokončano podobo?

Ga ni junaka, ki ne pozna Coca Cole svetovno znane osvežilne temno obarvane pijače, karamelnega okusa, ki že desetletja draži brnončice ljudem od ZDA, pa vse do Zimbabveja in najbolj oddaljenega in odročnega prebivalca zelenega planeta.
Precej manj pa je znana v svetu naša Cockta, katere domači slogan še danes zveni po ušesih tako najmlajših, pa tudi tistih že precej v letih:”Cockta, pijača naše in vaše mladosti!”

Moram priznati, da je gazirana pijača res vsake toliko, odličen dodatek v monotonosti negazirani tekočini, ki prevladujejo zadnja leta v prepričanju, da so manj škodljiva zdravju, a le redki so, ki se uprejo tej skušnjavi in se za hip ne prepustijo tem razvadam?
Če bi moral primerjati ti dve pijači in se odločiti za eno, pa bi izbral zelo ovinkasto pot za odgovor. Pravzaprav bi se prijel diplomatskega odgovora.

Za vsako priložnost je primerna ena od njiju, vsaka ima svoje čare, vsaka sodi k določenemu obroku! Če bi moral izbirati med Cockto in Coca Colino različico Zero, bi se definitivno odločil za našo!

Glede standardnih okusov, pa bi morda prednost odločil kakšen fofofiniš ali pa mnenja bralcev?

So bili časi, ko so tudi naši sosedje dali nekaj na naše proizvode!

Če pomislim, kako hitro in koliko novih vsebin pride na plano vsako uro, minuto, je manevrski prostor za samo-promocijo res majhen in kratkega roka.

Velikokrat opazim, ko ljudje negodujejo zaradi motečega in oviranega delovanja spletnih agregatov, kjer se zbirajo razno razne vsebine, kjer jih potem bralci najlažje najdemo in prebiramo.

Ob tem sem pomisli, na nas ljudi in ne na informacijski stroj in se prepustil domišljiji, kako bi bilo, ko bi se človek kot bitje znašel v takšnem agregatu? Recimo v agregatu za osladnosti, kamor bi se odpravili, kjer bi našel sebi sorodno dušo, dekle za zmenek, damo za eno noč…

Ves na trnjih, predhodno odišavljen, namazan z vsemi Old Spicei, od vse pedikur in frizerjev pripravljen na dan D, čakajoč v takšnem agregat na svojo izbranko, kjer pa bi ga ta, zaradi okvare in nepravilnega delovanja, razkuštral, vrgel med odplake in nazadnje vrgel ven ali celo pokončal?

Kako bi reagiral človek, ko bi se ustavil ali pokvaril takšen agregat? Še dobro, da so v teh naših obstoječi agregatih, le mrtve črke v zapisih!

Vendar ni pozabiti, da tudi te ustvarja čuteče bitje in s tem tudi zapisi dobivajo svojo dušo.

Pisarije, ki si jih lahko privoščimo na blogih, so res brezmejne, iz njih lahko sije inspiracija, ogorčenje, želja, blodnje, obstaja neomejeno možnosti posredovanja naši mislih, informacij, čustev v svet.

Lahko le prenesemo misel nekoga, lahko smo sami vir misli.

Če ti ne paše ne beri, če ti gre na živce, ga ne obiskuj…Tako sem si nekako zadnje dni ustvari sliko, ki se je bom v prihodnosti držal. Danes sem našel nekaj blogarjev, ki zelo pozitivno vplivajo na sfero, zgledoval se bom po njih in skušal tudi sam biti pozitivna oseba, in prinesti kanček dobre volje in čim manj nepristranskosti, na katere smo po večini alergični.

Kar bi dejal te svobode, sem se že povsem na začetku malce ugriznil, malce kritično opredelil in pomigal s prstom nekaterim res žaljivim in radikalnim na spletu. Po malem, mi je žal, a hkrati sem srečen, da se jim nisem to povedal direktno, saj s tem sem jih nekako pustil anonimne, sam pa ostal neopazen, nikomur storil hudega, kot to počno mnogi, a morda tega sploh ne vedo. S tem jim dajem svojo odvezo glede njihovega početja in se ne bom vmešaval v njihovo še tako skrajno početje. Sem pač malce vzkipel, a se še vedno brzdal, na kar sem ponosen, česar pa se na drugi strani nekateri lahko sramujejo. Če bom agersiven in v vsej veličini kritičen, do vsega in vseh, bi kaj kmalu bil na njihovem mestu, ampak nikakor si tega ne želim!

Nenazadnje pa rit, tako ali tako, najde svoje mesto! In res:“ kdo sem jaz, da bi jim sodil?“

Želim straniščno školjko z lesenim in obloženim pokrovom in ne počenega plastičnega ali celo brez! Seveda za ‘taboljšega’ se je potrebno potruditi. Hočem ga!!!

Spoštovani pisci, bralci in spletni molji, navsezadnje mi ni mi mar za vaše nepristranskosti, žaljitve, obsodbe, dejanja, srečo in zadovoljstvo. Navsezadnje, bo vsakdo odgovarjal za svoje grehe sam in nihče drugi! Prebiral bom tiste, ki si zaslužijo, ignoriral provokatorje, skušal najti nekaj pozitivnega, v še takšni črnini in tisto slednje, tako prvo, kot zadovoljstvo želel tudi deliti z vami.

Res sem se raznežil in upam, da bom s svojo pozitivo, raznežil še koga in ga prepričal v kompromise, ki se jih izogiba? Vse več zadrtosti, nesoglasij in slabega je na spletu, ne bodimo si tujci, bodimo nekdo, bodimo fer blogarji!

Kako se veselimo moški morja, kot majhni otroci, pa se navsezadnje sploh ne kopamo kaj dosti? Po glavah nam ob besedi morje roji, še kot sindrom iz otroštva, vse drugo, kot pa omenjeno! Kakšna prva ljubezen na obali, bežna poznanstva čudovitih sovrstnic, spomin na Ingrid iz Švedske, na Jutto iz Avstrije itn! Definitivno so ti dogodki posledica tudi tedaj, ko smo že oddani, ko so naši otroci na mestu, kjer se je ustavil naš spomin.

Kot očka, moram reči, da se je nekaj res spremenilo, kajti v prvi vrsti je moto dopustovanja brezbrižno lenarjenje, katerega ambient preseka vsake toliko sunek Uniona, ki nam vliva novih moči za nadalnje poležavanje in motivacijo.

In takoj za tem pridejo že omenjeni pasivni dejavniki, ki so povezani z vami nežna bitja, ki ste zavita v miljone različnih lupin, ko se vedno znova rodite, ob vsakem ponovnem snidenju. Točno! Lenarjenje od popivanju in opazovanje pomanjkljivo oblečenih tet, mamic, gospodičn, z mnogimi sorodnimi mislimi in sanjarjenji v glavi je moški poletni hobi ob morju.

Oh, kako smo plehki! Nam ni mar če smo, smo le ljudje in ne idealni stroji.

Sem lani opazil gospo, ne več tako rosno mlado, z malce trebuščka, na katerega sam prisegam za sveto, saj nekaj podlage le mora biti, ko je zasanjano prihajala iz vode, njen dragi, pa že leta ne da nič nanjo, ker bojda ima v pisarni preveč dela.

Res je boga, sem si mislil, in pomislil nase?

Burna vprašanja, ki nas moške nekako ne zanimajo preveč, saj brž kot ne, bi se raje posvetili dejanjem, za katera, pa mnogokrat zmanjka korajže ali pa tiste navidezne svobode.

Vseeno bi z zanimanjem prisluhnil nasprotni stran?